Verjamejo v boljši svet za vse

Skupina osmošolcev Osnovne šole prof. dr. Josipa Plemlja Bled se je skupaj z učiteljico Alenko Branc Demšar in ravnateljico Tanjo Müller konec septembra udeležila dogodka na Lampedusi ob deseti obletnici brodoloma čolna z migranti, ko je življenje izgubilo 368 ljudi.

»Verjetno je bila božja volja, da sem preživel, a jaz živim s krivdo, ker sem preživel, drugi pa ne.« To je le ena od pretresljivih izjav migrantov, ki so pred desetimi leti doživeli brodolom ob Lampedusi in s katerimi so se imeli priložnost srečati tudi blejski osmošolci Martin Pesrl, Tita Dasović Ravnik in Zala Rožman. Na krovu ladje, ki je prevažala migrante, je bilo po besedah Alenke Branc Demšar več kot petsto ljudi, življenje jih je izgubilo 368. Z dogodkom ob obletnici brodoloma z naslovom A Europe of Rights (Evropa pravic) so želeli ozaveščati o tem, kaj se je dogajalo teh deset let. »V tem obdobju je svoja življenja izgubilo 27 tisoč ljudi, ki so želeli prečkati morje,« je poudarila Alenka Branc Demšar. Dogodek je pripravila nevladna organizacija Comitato 3 ottobre (Odbor 3. oktober), katere predsednik je Tareke Brhane, prav tako eden od migrantov, ki danes živi v Rimu. »Tareke je eritrejskega porekla, ki je pri sedemnajstih letih pobegnil iz svoje države, da bi se izognil dosmrtnemu vpoklicu. V Italijo je prispel leta 2005, potem ko so ga zavrnili pri prvem poskusu prečkanja Sredozemlja. Od takrat se zavzema za pomoč tistim, ki so bili tako kot on prisiljeni tvegati svoja življenja, da bi pobegnili iz dramatičnih situacij in poiskali zaščito v Evropi.«

Kot je pojasnila Alenka Branc Demšar, je Lampedusa od začetka 21. stoletja pribežališče afriških ekonomskih in političnih beguncev na poti v Evropsko unijo. »Številni begunci in migranti izplujejo iz Libije. Prihajajo iz Sirije, Afganistana, Eritreje, Etiopije, Iraka, Somalije … Dvanajstega septembra letos je na Lampeduso prispelo rekordno število migrantov, sedem tisoč. Prostora za oskrbo je samo za štiristo ljudi. Dva dni so na otoku, nato jih prepeljejo na Sicilijo.« Martin Pesrl, Tita Dasović Ravnik in Zala Rožman so priznali, da je bila izkušnja, ko so se srečali s preživelimi, zelo pretresljiva. »Nekateri so prišli brez vsega, celo brez obleke, saj jim vse poberejo. Oblečejo jih nato ribiči, ki jih rešujejo iz morja,« je pojasnil Martin Pesrl in dodal, da so se ga zelo dotaknili tudi prizori poplavljenih čolnov, ki so imeli za rešilne obroče kar avtomobilske pnevmatike. »Prostovoljci iz Odbora 3. oktober zato želijo ozaveščati predvsem nas, mlade, saj mi predstavljamo prihodnost. Mi moramo začeti novo zgodbo, mi moramo pomagati. K temu poziva tudi njihov logotip: Zaščitimo ljudi, ne meje.« Poslanstvo Odbora 3. oktober je po besedah Alenke Branc Demšar doseči odprtje humanitarnih koridorjev ter aktiviranje legalnih in varnih vstopnih kanalov za migrante, ki bežijo pred vojnami, diktaturami in revščino, ter zagotoviti dostojen sprejem migrantov na poti socialne vključenosti. »Že nekaj let pa Tareke opravlja posebno nalogo: obiskuje italijanske srednje šole in univerze, da bi osvetlil pojav množičnih migracij in strašno dinamiko le-teh. Cilj je spodbujanje gostoljubja, solidarnosti in vključevanja ter se zoperstaviti nestrpnosti in rasizmu.«

Tita Dasović Ravnik nam je zaupala, da je že prej občutila veliko sočutja do ljudi, ki ne živijo v enakih pogojih kot mi, izkušnja z Lampeduse pa je te njene občutke še poglobila. »Zelo se me je dotaknilo, ko sem se srečala s preživelimi, ki so izgubili svoje otroke, gledali svoje najbližje, ko so se utapljali ...« Priznala je, da številke o migrantih, ki v čolnih prečkajo Sredozemlje, še bolj pretresejo, ko te številke dobijo obraze resničnih ljudi in ko slišiš njihove zgodbe. Tudi Zalo Rožman so pretresla pričevanja preživelih, ki so jih reševali ribiči, pri tem pa niso bili deležni nobene uradne pomoči. »Umrlo je tudi veliko otrok, najmlajši, ki so ga rešili, pa je bil star osem mesecev.« Tudi tisti, ki so preživeli, je še dodala, pa so na poti čez Sredozemlje veliko pretrpeli. »Želim si, da bi ljudje drugače gledali na migrante. Tako kot mi si tudi oni zaslužijo lepo življenje.«

A kot ugotavlja Alenka Branc Demšar, bo moralo človeštvo prehoditi še dolgo pot in nas kot družbo čaka še veliko dela, da bomo taki, kot je vizija Tarekeja. »Ob omembi migrantov pomislimo zgolj na slabo: da nam bodo vzeli delo, nas okradli, prinesli bolezni ... Branimo se, ker se čutimo ogrožene. A vse zaradi tega, ker jih ne poznamo, mi pa smo jih imeli priložnost spoznati – vidiš fanta pri dvajsetih in se zaveš, da je bil v času brodoloma star deset let. To te pretrese.« Kot pravi, so na Lampedusi dobili veliko novih informacij in ozavestili problem migracij. »Zgodbe pričevalcev so se nas dotaknile do dna srca, prav tako komemoracija, ki so jo pripravili 3. oktobra ob 3.15 zjutraj.« Takrat torej, ko je pred desetimi leti potonila ladja z migranti. A kot pravi, verjame, da so sedanje generacije mladih drugačne, da se znajo boriti za pravičnost, in verjame, da se bodo trudili, da bo svet boljši. »Mogoče bo kdo zdravnik pri Zdravnikih brez meja, mogoče bodo učitelji, ki bodo otroke učili strpnosti ...«